Površinske prevleke

Razni strojni deli in konstrukcije se zaradi različnih vplivov okolja oksidirajo. Oksidacija je v bistvu posledica delovanja agresivnih tekočin in plinov na zlitino. Med oksidacijo se osnovna kovina razgradi in poveže s kisikom na račun kemičnih in elektrokemičnih reakcij. Ta pojav imenujemo z drugo besedo korozija.

Za kovino, ki oksidira, je značilna postopna pretvorba v oksidno obliko. Začetna faza korozije je pri nekaterih kovinah želena (aluminiju, kromu itd.), ker nastanejo na površini goste oksidne pregrade oziroma pasivne plasti, ki zavirajo nadaljnji proces oksidacije. Pasivnost kovine je podana s stabilnostjo in netopnostjo njene oksidne plasti ter se zmanjša z razkrojem oksidne plasti, ki ga povzročijo tuji ioni, kot npr. klorovi ioni. Če so prisotni omenjeni ioni že v zelo majhnih koncentracijah, vplivajo na razgraditev oksidne plasti. Pasivacija je uspešna le v primeru, če so oksidne in druge plasti mehansko dovolj trdne in kemično obstojne v obdajajočem mediju. Pri tem je zelo pomembno, da je oksidna plast gosta. Pasivatorji so kisik, oksidacijske kovinske soli in anioni. To so snovi, za katere je značilna velika afiniteta do kovin.

Korozije se strojniki in metalurgi bojijo, saj ta predstavlja nastanek oksidnih spojin na površini izdelka, kar povzroča dejansko propadanje prvotnega izdelka (slika spodaj).



Proti koroziji delujejo pasivatorji in tudi inhibitorji. Za slednje je značilno, da med procesom preprečevanja korozije ne reagirajo s kovino, kot to velja za pasivatorje. Skratka, proti koroziji se borimo z različnimi zaščitnimi prevlekami, toda popolne zaščite proti koroziji se ne da nikoli doseči.